Nejc Gazvoda, filmski režiser in pisatelj

Pred dvema letoma je naredil filmsko zgodbo o treh prijateljih, ki imajo za to, da si po dolgem času povedo vse, kar je dobrega in slabega, na voljo en sam konec tedna. Zdaj je naredil zgodbo o mladih ženskah, ki imata za to, da se spoznata in spokata karseda daleč proč, na voljo en sam dan.

Nikakor ni naključje, da mu je kot scenaristu in režiserju dvakrat zapored uspelo narediti intimno zgodbo, ki je hkrati presunljivo iskren portret sedanje generacije mladih. Generacije brez služb, brez stanovanj, brez posojil, ki se mora znajti, kakor ve in zna. In z vsakim letom je težje: protagonisti njegovega prvega celovečerca, velike uspešnice Izlet, so se največ ukvarjali sami s sabo, v novem filmu Dvojina, kjer so že malce zrelejši in obkroženi s prijatelji, starši in pogovori za službo, pa so samo še bolj izgubljeni, še bolj brezperspektivni, dobesedno prisiljeni v beg možganov ...

Tudi sam je del te generacije. Ko je naredil Izlet, je imel 26 let. Zdaj, pri Dvojini, jih ima 28. Res pa je, da nikdar ni bil le nemi opazovalec dogajanja okrog sebe. Vedno ga je reflektiral in zdaj je glede tega že skoraj veteran, le da je sprva namesto gibljivih slik, ki so trenutno njegovo glavno izrazno sredstvo, uporabljal besede, stkane v literaturo.

Pisati je začel že konec osnovne šole. Sprva na pisalnem stroju in pozneje na že takrat zastareli 386-ki so noč za nočjo nastajale kratke zgodbe o njegovih vrstnikih, ki so bili sicer precej drugačni od njega, tako zelo skrajni, v konfliktu z drugimi in s samimi seboj, a hkrati tako zelo podobni tistemu povprečnemu fantu ali dekletu z ulice. Še srednješolec je izdal prvo knjižno zbirko Vevericam nič ne uide in s tem postal prvi literarni glas svoje generacije. Še vedno je eden redkih, ki jim je uspel preboj.

Takrat je upravičeno uplenil dve nagradi, fabulo za najboljšo zbirko kratkih zgodb in zlato ptico za obetavne ustvarjalce. Že leto zatem si je s prvim romanom Camera obscura izboril tudi nominacijo za kresnika, nagrado za najboljši roman. Potem je v šusu spisal še eno zbirko kratkih zgodb in dva romana, nato pa se skoraj povsem vrgel v film. No, literatura ga še vedno mika, pa tudi pisati v resnici nikdar ni povsem nehal, le formo je prilagodil svoji drugi, vzporedni ustvarjalni poti.

Že ko je bil še mulc, je bil oboje, velik knjižni molj in filmofil. Šolska knjižnica in lokalna videoteka mu s ponudbo nista mogli prav zares slediti. Spomni se, da je že v sedmem razredu bral Ameriškega psiha, a ga je roman pustil hladnega. Nasprotno si je Hensonov film Labirint, ki mu ga je oče nekoč posnel na videokaseto, ogledal ničkolikokrat, deloma zato, ker je bil zatreskan v Jennifer Connelly, še bolj pa zato, ker je filmu sledil še dokumentarec o tem, kako je nastajal – prav ta je bil njegov prvi stik z zakulisjem filmske industrije.

Prve izkušnje je še pred študijem na AGRFT nabiral na festivalu kratkega filma Sniff. Na prvih delavnicah ga je najbolj prepričal režiser Janez Lapajne, zato se je sklenil tudi naslednje leto učiti pri njem, in po naključju je imel ta le dva slušatelja – njega in njegovega vrstnika Roka Bička. Da, tistega Bička! Ni zanemarljivo, da ju je mentor ob koncu festivala, kot da bi slutil, kaj se bo zgodilo čez desetletje, občinstvu predstavil kot prihodnjo generacijo slovenskega filma. Lapajne ga je pozneje povabil za soscenarista Osebne prtljage, sam mu je vrnil povabilo pri Dvojini, vsi trije pa so soustvarili scenarij Bičkovega Razrednega sovražnika.

Seveda mu godi, da ga uvrščajo v mladi režiserski val, ki bo ali je celo že poskrbel za prerod slovenskega filma. A hkrati je previden. Tudi nove filmske projekte, podobno kot literarne in po novem celo gledališke (v Mini teatru se kmalu obeta premiera njegove predstave Divjad), izbira previdno. Med drugim zato, ker je prepričan, da pravi izzivi šele prihajajo. Navsezadnje bodo mladi filmarji sedanji optimizem zares upravičili šele, ko bodo tako toplega odziva stroke in občinstva kot zdaj deležni tudi pri tretjem, četrtem, petem filmu …